UNESCO E-knjižnica Parka Škocjanske jame in Biosfernega območja Kras

Leta 1986 so bile Škocjanske jame vpisane na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Priznanje svetovne skupnosti, je poleg nacionalnega ponosa in podlage za redefiniranje identitete prostora in ljudi, prineslo nove pristojnosti za trajno ohranjanje in zaščito svetovne dediščine. Leta 1996 je Vlada Republike Slovenije s posebnim aktom ustanovila park Škocjanske jame ter ustanovila njegov organ upravljanja. Program Javnega zavoda Parka Škocjanske jame, Slovenija za zaščito in razvoj, temelji na zakonskih določilih, ki vključujejo ustrezne omejitve glede nekaterih oblik življenja in delovanja človeka v njegovem življenjskem prostoru z namenom ohranjanja obstoječih oblik življenja in delovanja na površju in podzemnih ekosistemov. Leta 1999 je bil podzemni tok reke Reke v Škocjanskih jamah vključen na seznam mednarodno pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije. Od leta 2004 je park Škocjanske jame vključen v svetovno mrežo biosfernih območij Unescovega medvladnega programa Človek in Biosfera (MAB) kot biosferno območje Kras.

foto partnerji slovenija-1Škocjanske jame

Reka Reka ponikne pod visokimi in strmimi skalnimi obrazi v Škocjanskih jamah. Najprej teče skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter ponovno pride na površje v mali udorniški dolini t.i. Mala dolina in doseže jezero v veliki udorniški dolini t.i. Velika dolina. Tukaj končno ponikne v Šumečo jamo, ki je 250 m dolga in je največ 80 m visoka ter ima 870.000 m3 prostornine in 16.700 m2 površine. Sledi Hankejev kanal, ki je 95 m visok ter do 15 m široka soteska. Martelova dvorana je največja podzemna dvorana na Krasu. Saj meri 308 m v dolžino, 123 m v širino, povprečna višina stropa je 106 m, najvišja točka pa je 146 m, njena prostornina pa znaša 2.100.000 m3.

Vhodi v Škocjanske jame so izjemno slikovite udornice. V Mali in Veliki dolini, kamor teče reka Reka pod zemljo, so se razvili izjemni geomorfološki pojavi in mikro klimatsko pogojen ekosistem, ki so se tudi ohranili. Tukaj najdemo na istem mestu elemente sredozemskega, submediteranskega, srednjeevropskega, ilirskega ter alpskega rastja. Posledično tu živeči ledeniški in termofilni relikti, pričajo o preteklih klimatskih obdobjih. Velika dolina je klasično nahajališče endemične Justinove zvončiče Campanula Justinova Witasek.

V podzemnem sistemu reke Reke so ohranjene redke jamske živali. Med podzemeljsko favno so najštevilčnejši členonožci, eden od njih je Elaphoidella slovenica Wells (sin. Elaphoidella karstica), ki je endemičar Škocjanskih jam. Tukaj so bile prvič opisane tudi vrste členonožcev Moriaropsis scotenophila in Speocyclops infernus. V podzemni reki najdemo Človeško ribico (Proteus anguinus), ki je dinarski endemit.

Znotraj zavarovanega območja se nahajajo številna raziskana arheološka najdišča. Ta vključujejo jame, gradišča in grobišča, ki kažejo na stalnost naselitve iz obdobja mezolitika, neolitika, eneolitika, bronaste dobe, železne dobe, antike do preseljevanja narodov in zgodnjega srednjega veka.

V tem predelu Slovenije so znanstveniki že zdavnaj začeli sistematično preučevati kraške značilnosti in širiti svoje znanstvene ugotovitve po vsem svetu. Območje Škocjanskih jam črpa univerzalno vrednost iz svojega izjemnega pomena na podlagi temeljnih raziskav Krasa in kraških pojavov že od 19. stoletja dalje. Mnogo slovenskih besed, ki so jih jamarji uporabljajo za poimenovanje določenih značilnosti oz. pojavov, so postala del jamarske terminologije kot tehnični termini. Od tukaj izvirajo mednarodni geomorfološki izrazi kot sta "kras" in "doline".

Pripravila:: 
mag. Vanja Debevec, vodja Službe za raziskovanje in razvoj, Park Škocjanske jame, Slovenija

Izdelava: Studio Matris