UNESCO E-knjižnica Parka Škocjanske jame in Biosfernega območja Kras

Iozefina Postăvaru

Transilvanske vasi z utrjenimi cerkvami nam ponujajo nazoren vpogled v kulturno pokrajino južne Transilvanije (osrednje romunske regije). Zanje so značilni poseben sistem uporabe zemljišč, naselitveni vzorci in organizacija družinskih kmetijskih enot, ki so se ohranili od poznega srednjega veka. Edinstveni pečat jim dajejo utrjene cerkve, ki dominirajo nad celotno urbano strukturo in ponazarjajo različna obdobja gradnje, ki segajo v 13.–16. stoletje. Ogrski kralji so v 13. stoletju spodbujali kolonizacijo podkarpatske Transilvanije (ki je bila takrat del Kraljevine Ogrske), kamor so se naselili nemški obrtniki, kmetje in trgovci, večinoma iz Porenja. Znani so bili tudi kot transilvanski Saksonci in so do ustanovitve Avstro-Ogrske uživali posebne privilegije, ki so jim jih podelili ogrski vladarji. Čeprav so transilvanski Saksonci živeli v državi, kjer je bila večina prebivalcev Romunov in Madžarov, jim je skozi stoletja uspelo ohraniti nedotaknjen svoj način življenja. Zaradi zemljepisne lege ob vznožju Karpatov so se transilvanski Saksonci znašli v nevarnosti, ko je Osmansko cesarstvo začelo ogrožati Kraljevino Ogrsko in Evropo. Na grožnjo so se odzvali z izgradnjo obrambnih struktur, ki so jim nudile zatočišče pred napadalci. Ker niso imeli na voljo tolikšnih sredstev kot evropsko plemstvo in bogati trgovci, ki so lahko utrdili celotna mesta, so morali okoli svojih cerkva postaviti utrdbe, vanje pa so vključili tudi kašče, da so lahko preživeli še tako dolgotrajna obleganja. Sedem vasi, ki so bile uvrščene na seznam svetovne dediščine, je bilo izbranih izmed 250 saksonskih krajev v Transilvaniji na podlagi reprezentativnosti sistema utrdbe, ki je bil uporabljen za njihove cerkve.

Villages-with-fortified-churches-Biertan

Biertan: poznogotsko poslopje, ki spominja na dvorec, je bilo zgrajeno okoli leta 1522–1523 na nizkem griču na sredi vasi. Obdajajo ga trije pasovi obzidij in stolpov.

Câlnic: ta plemiški prebivalni stolp iz sredine 13. stoletja s kapelico in ovalnim obzidjem je saksonska skupnost leta 1430 preoblikovala v mogočno trdnjavo z visokim obzidjem in stolpi.

Prejmer: v 15. stoletju so tej cistercijanski gotski cerkvi dozidali krožne utrjene prostore – dve koncentrični obzidji, visoki 12 metrov in široki šest metrov, in obrambni stolp. Znotraj utrjenega območja je z obzidjem povezanih približno 250 kašč v treh ali štirih nadstropjih, do katerih se dostopa prek zunanjih lesenih stopnišč in galerij.

Viscri: romanska kapelica je bila na začetku 16. stoletja razširjena v enoladijsko cerkev. Utrjena zgornja etaža sloni na polkrožnih obokih, podprtih z masivnimi oporniki. V 17. stoletju so celotno strukturo okrepili z obzidjem.

Dârjiu: poznogotska cerkev s freskami (1419) je bila utrjena okoli leta 1520 z okrepljeno etažo na opornikih in pravokotnim območjem z vogalnimi stolpi, ki so bili preoblikovani v 17. stoletju.

Saschiz: poznogotska cerkev (1493–1525) je bila zasnovana in zgrajena kot utrdba. Obrambna etaža ji daje videz visokega branika.

Valea Viilor: zgodnjegotska cerkev je bila na začetku 16. stoletja preoblikovana v poznogotskem slogu z dozidavo obrambne etaže, ki se dviga nad korom, ladjo in stolpom. Do šestmetrskega ovalnega obzidja, na katerem so številne strelne line, se dostopa prek pokritega zidnega prehoda, podprtega z zidanimi arkadami.

Izdelava: Studio Matris